Bom še jaz predstavil moj pogled. Malce bolj poljudno napisano, da bo "trotlziher"
Torej. Mi imamo od 25.6.1991, ko sta se obe državi (RS in RH) osamosvojili in razglasili neodvisnost od SFRJ, težave z mejo. Ne eni ne drugi ne popustimo niti za milimeter.
V tej situaciji imamo dve alternativi:
1.) lahko se gremo oborožen spopad in »odstranimo okupatorje slovenskega ozemlja« (kot so nekateri to poimenovali)
ali
2.) se med seboj poskušamo dogovoriti, tako da bo obema strankama to tudi všeč (tudi s sosedom se lahko usedeta pri kavici, malce pokramljata in se strinjata o tem in tem…)
ali
3.) zadevo prepustimo nekomu tretjemu, da o njej razsodi namesto nas, ker je očitno, da se med seboj ne zmoremo in ne znamo dogovoriti. (To je ista situacija, kot takrat, ko sta dva soseda sprta (lahko tudi glede zemlje
) in gresta na sodišče po »pravico«).
V našem primeru vojna odpade (razen, če si je kdo močno želi…), dvostranski dogovori ob »kofetkanju« so bili brezuspešni (problem je tako močno zabredel v politiko, da če bi ena stran popustila drugi, bi ta enostavno pred svojo javnostjo bila linčana) in nam tako ostane le allternativa št. 3 za mirno reševanje – t.j. sodna pot. Tu pa se potem zadeva lahko rešuje na dva načina:
a) pred mednarodnim sodiščem (bodisi Meddržavnim sodiščem v Haagu (ICJ) ali pred Mednarodnim sodiščem za pravo morja v Hamburgu (ITLOS) ) ali pa
b) uporabimo stalno ali pa t.i. »ad hoc« arbitražo (torej naš primer z AS)
Mednarodna sodišča so pri svojih odločitvah vezana na svoj statut in odločajo po njem. Uporabi se mednarodno pravo, ki sicer vključuje neko notranjo pravičnost že samo po sebi (v svoji esenci bi lahko rekli, kot vsako pravo glej Statut ICJ – posebej Article 38/2 ) ampak je precej togo. Ko dobi sodišče nek spor, recimo nek zaliv, ki nima »gospodarja«, ker se dve državi kregata okoli tega, čigav je, (piranski npr.) bo enostavno potegnilo sredinsko črto, ker je to v skladu z mednarodnim pravom in taka bo potem končna odločitev. Pri tem ne bo vezano na popolnoma nič, niti na to, da naj upošteva kake vitane interese, zgodovinske okoliščine itd. To je za mednarodna sodišča brezpredmetna razprava.
Arbitraža na drugi strani je (tudi nasploh v civilnem pravu) precej bolj gibka. Gre za to, da stranki v sporu skupaj določita neko telo, ki naj po pravilih (zato je rekla gospa Drenikova z MZZ, da bi bilo bolj korektno, če bi v AS prevedli naslov 4. člena »Uporabljena pravila« in ne »Pravo«), ki jih sami določita, razsodi. (So pa arbitri peklensko dragi, zato se jih redko ljudje poslužujejo v civilnih zadevah – ampak v primeru držav, sploh pa v našem primeru je verjetno vprašanje ekonomičnosti minornega pomena
)
Mi smo v predlagani sporazum napisali, da naj arbitri: prvič, določijo mejo na kopnem in na morju, drugič, stik Slovenije z odprtim morjem, in tretjič, da naj se uredi režim za uporabo ustreznih morskih območij. (to so te slavne točke a, b in c 3. člena AS). Po judikaturi mednarodnih sodišč (tako mednarodni pravniki – tudi Sancinova) in arbitraž se take točke morejo brati skupaj, in tudi odločitev mora biti »sestavljena«, torej se ne bo delalo »po koščkih« ( arbitri bodo torej razmejili in ob tem pazili, da bo SLO mejila z odprtim morjem – tisti slavni dimnik).
V sporazumu je zapisano še, da naj se upošteva načelo pravičnost (eksplicitno!), načelo dobrososedskih odnosov (da bosta obe strani zadovoljni) in da se upoštevajo vsa relevantna dejstva (tudi to, da je Slovenija v preteklosti bila že »prikrajšana«). Marsikdo pa pozablja na preambulo (oz. uvodnik) AS, ki prav tako vodi arbitre pri odločanju. Tam je omenjeno še peto načelo, to so »vitalni interesi«. Tu bodo arbitri ugotovili, da je za Slovenijo bistveno bolj vitalnega pomena, dostop do odprtega morja, kot pa dejstvo, da bi HR rada mejila z Italijo.
AS nam je torej idealen način rešit ta »akuten problem« . Alternative smo našteli in po mojem mnenju nikakor niso v interesu Slovenije.
Kot možnost nekateri še navajajo, da pustimo stanje kot je (»status quo«). Tu bi rad omenil zgolj, da je stanje, kot je, slabo. Gre za isti princip, kot velja v stvarnem pravu. Kar je dolgo časa de facto postane kaj kmalu tudi de iure (okupacija neke stvari bo čez čas pripeljala do pridobitve lastninske pravice). Gre za princip, da pravo sledi resničnemu življenju in ni le »law in books«. Tako, da bo treba omenjeno »zagato« čim prej rešit in AS je idealna priložnost.
Glede nasprotnikov me pa moti predvsem to, da ne vedo kaj bi dejansko izpodbijali oz. predlagali kot alternativo. Vsak dan je neka nova ideja. Sploh pa so se mi zamerili, ko so začeli vpletat ZDA in Švedsko. Tu se mi zdi, da smo padli na testu zrelosti. Da smo morali pred tuje veleposlanike it vprašat, kaj se je dogajala ob podpisu, pri katerem smo SAMI SODELOVALI. Po moje smo v očeh teh držav bili kot ena država z resnimi notranjimi težavami, ker se ne vemo zmenit niti med sabo, kaj šele z drugimi. To vprašanje ni vprašanje različnih ideologij in žal mi je, da se je debata obrnila v smer ali smo za Janšo in Co. ali pa za Pahorja in Co.
Zdaj pa še glede alternativ, ki so bile ponujene, torej da:
- naj gremo nazaj na dvostranske dogovore
- določimo Arbitražo, ki ne bi odločala po pravilih mednarodnega prava
- nov sporazum, ki omenja teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem
Glede prve, menim, da je ta vlak žal odpeljal. Pa vendarle, zakaj je AS še na tem področju dober je, da sam omenja možnost dvostranskega dogovora. V 8. točki 6. člena je zapisano, da lahko arbitraža pomaga strankama, da sami dosežeta neko rešitev, če to želita. Torej vrata za dvostranske dogovore ostajajo odprta.
Druga je tako butasto postavljena, da ne vem kaj naj na to rečem. Če ne zaupamo v mednarodno pravo potem pa res ne vem v kaj lahko.
Kakšen pa bi bil ta sporazum pa tudi ne vem. Mogoče tak, da eksplicitno nariše in napiše kakšen naj je ta stik? Mislim več kot to, da v AS piše, da se mora določiti stik z odprtim morjem po moje ne gre.
Evo. Moja videnja. Premislite sami. Jaz sam sem ZA in upam, da to poglavje končno zaključimo.