apis01 napisal/-a:Alja napisal/-a:Zanima me naslednji primer:
A odkupuje delnice in pošlje B-ja, da v njegovem imenu sklene pravni posel in jih zanj kupi. Komentiraj.
In odgovor v rešitvah je: B je A-jev pooblaščenec in zato lahko kupi v A-jevem imenu delnice.
Jaz ne bi tako odgovorila. Bolj bi mi bilo logično, da gre za neposredno (direktno) zastopanje.
Dajte malo pokomentirat, prosim ...
In moje mnenje:
1. pri direktnem (neposredno) zastopanje gre za pravni posel, ki velja neposredno med zastopanim in tretjo osebo, sklene ga zastopnik v imenu zastopanega in na račun zastopanega, tretja oseba ve, da sklepa pravni posel z zastopanim (v tujem imenu na tuj račun) in
2. pri pooblastilu pa gre za razmerje med pooblastiteljem, stranko, in pooblaščencem in temelji na medsebojnem dogovoru med njima. Vsa dejanja torej opravlja stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki pa lahko postavita sebi pooblaščenca.
In če sedaj povežem napisano z zgornjo nalogo mislim, da ima Alja prav, prav tako mislim, da je naloga pravilna, tako kot je napisano v rešitvah, pravilno je torej oboje. In tu je bistvo vsega, vse te naloge imajo več (pravilnih?) rešitev. V tem primeru pa bilo prav in pošteno, da bi v takšnih primerih profesor nalogo priznal (pač na pravilno rešitev), ne pa da je edina pravilna razlaga tista, za katero on misli, da je pravilna.
Tu bi sedaj (pa mi naj bo oproščeno, če si preveč upam), pozval (izzval) profesorja, da se vključi v diskusijo pa da še on pove svoje mnenje, to je namreč nekaj čisto običajnega n. pr. na Ameriških univerzah, kar profesor verjetno ve. Posebej bi ga prosil, da komentira moje mnenje o zgornji nalogi:
Naloga nima rešitve, ker je nesmiselna. V starem Rimu niso poznali delnic zato A ni mogel poslati B-ja, da jih odkupi in zato vsako izvajanje kaj bi bilo če bi bilo, nima ustreznega temelja.